Ljubezen do sebe je prav tako kot ostale ljubezni, sad odločitve in postopnih korakov na poti k sebi. Prva je odločitev, da želim odkriti kdo pravzaprav sem ter kakšen imam odnos do sebe. Ko pridem do stika s tem, kako se do sebe obnašam ter odkrijem, da sem v sebi vredna ljubezni, šele lahko začnem to spreminjati in graditi iskreno, pozorno in nežno ljubezen na trdnih temeljih- ti temelji so varnost, zaupanje in spoštovanje sebe v svojih ranah, potrebah. Vsi imamo svojo čustveno preteklost, zato v začetku najbolj potrebujemo nežnost do sebe pri odkrivanju ran, sprejemanju le-teh ter s tem iskanje opore sebi(ko sam sebi nudim oporo, s tem začenjam graditi varnost in zaupanje, da sama sebe ne bom pustila “na cedilu”- vendar pa za graditev varnosti in zaupanja potrebujem potrpežljivost, vztrajnost in nekritičnost do sebe). Prvi koraki so zato najtežji, ker še ne vem, kako se potolažiti, na kakšen način biti ljubeč do sebe tudi takrat, ko se “spravljam ob živce”.

Ljubezen do sebe je tako proces, ki traja celo življenje in jo gradimo počasi. Visoka stopnja ljubezni je, ko se znam potolažiti, si nuditi oporo in uživati sam s sabo. Najbolj naravno je, da zadovoljevanje potreb iščemo zunaj sebe oz pri drugih(partnerjih, družini), vendar pa to ne pomeni ravno, da s tem gradimo sebe najbolj gradimo odnos s sabo, ko znamo sami poskrbeti za svoje potrebe ter si nuditi tisto, kar rabimo- predvsem v sprejemanju naših čustev, občutkov in sprejemanju odgovornosti zanje.

Ljubezen do sebe je širok pojem, ki se izraža na mnogih področjih:

-pri postavljanju meja(ko z odločitvami rečem sebi JA in drugim NE- tudi pri najbližjih npr, ko se ne udeležim praznovanj(ne zaradi zamer, ampak zato, ker npr v sebi čutim, da potrebujem čas zase ali karkoli drugega)

-pri kritiziranju sebe(največje rane si povzročimo sami, ko sebe zatiramo ali se kritiziramo!)

-pri poslušanju in spoštovanju svojih občutkov(ko si ne upamo slediti temu, kar čutimo zaradi okolice ali “kaj bodo pa drugi rekli” ali ko vztrajamo v odnosih, kjer se zelo slabo počutimo samo zaradi tega, ker se bojimo biti sami itd.)

Kje začeti? Prvi korak je odločitev, da želim drugačen odnos do sebe. V drugem koraku zaćnem zavestno opazovati in spoznavati sebe, predvsem pa sprejemanje sebe, svojih načinov delovanja, odkrivanje vzorcev in tistega, kar so nam privzgojili ter postopnega spreminjanja tega. Ob tem je pomembno si vzeti čas zase brez izgovorov, kaj vse moram še narediti ali za koga poskrbeti. Vsi izgovori ali iskanje razlogov zakaj ne morem, je lahko posledica strahu zaradi udobja, v katerem sem ali zaradi tega, ker se še nisem s srcem odločila, da to želim. Besedica, ki jo zelo radi uporabljamo danes, TEŽKO je, pa je tudi tista, ki nam bo lahko onemogočila, da bomo delali korake in spremembe.