Kako prisluhniti sebi, ko te “življenje” pretrese?

Vsi poznamo situacije, ki nam jih prinese “življenje”, ki nas pretresejo do kosti.

Ena izmed takšnih situacij, je zagotovo prihod fizične bolezni.

Tudi sama sem se že srečala z različnimi “medicinskimi diagnozami”, kaj se dogaja z mojim fizičnim telesom.

Ena izmed teh, je bila diagnoza žolčni kamni.

Čeprav navidez ni šlo za neko “hujšo” obliko fizične bolezni, pa me je vseeno po eni strani, “pretresla do kosti”.

Mnoga vprašanja, občutek nemoči in predvsem občutek, da sem “zatajila” v odnosu do sebe ter tisoč vprašanj: zakaj, kaj, kako itd, še posebej, če ti za tvoje fizično telo nikakor ni vseeno in se že dolgo trudiš ter vlagaš vanj, ampak vseeno pride bolezen – to je tisto, kar največkrat prinese s sabo srečanje s fizično boleznijo…

Še danes se spomnim trenutka, ko sem bila prvič v bolnišnici za nekaj dni…

Izkušnjo sem doživljala, kot da sem popolnoma odpovedala sebi.

Počutila sem se tako zelo nemočno, ker enostavno nisem vedela, kaj, kako ter kje in zakaj sem si skreirala fizično bolezen, saj sem se zavedala odgovornosti, da si sama skreiram vse.

Tako, kot marsikoga, me je “pretreslo do kosti”, da sem se znašla v objemu močnega nezaupanja vase, v svoja prepričanja, vrednote, v močan strah mojih sposobnosti.

Še posebej zato, ker je bilo vse povezano z mojim prehranjevanjem: kaj lahko sploh jem, kako naj živim, da ne bom dobila nove ali druge bolezni itd.

Medicinsko gledano je bila rešitev za moje “težave” zelo enostavna: operacija in odstranitev žolčnika.

Globoko v sebi, pa je ta rešitev le še povečala moj strah, saj nikakor nisem bila pripravljena na takšno izkušnjo.

Še danes se spomnim trenutka, ko sem se med operacijo zbudila v paniki in so me močno držali, da so me ponovno uspavali.

To je samo odražalo, kakšen stres je povzročilo moji duši in je bil prisoten na mojem fizičnem telesu.

Sama izkušnja je bila zelo konkretna in zelo pretresljiva, a me je ravno ta izkušnja še bolj usmerila v raziskovanje sebe.

Ne, nikakor ni lahko v takšnih trenutkih vedeti ali razmišljaš prav ali ne, ali delaš nekaj ok, ali ne.

Ampak jaz sem se odločila, da ne glede na vse, želim poslušati sebe in ne iskati drugih, da me usmerijo, da mi povejo, kaj naj naredim, ker sem slutila, da je to edina pot zame

Vesolje me je pri tem podprlo, saj nisem našla niti ene osebe, na katero bi se lahko oprla, ki bi mi “zmanjšala stres” – zato, ker sem resnično želela videti v ozadje vsega in tudi v trenutkih, ko nism imela zaupanja vase, sem ga ravno na ta način želela ponovno vzpostaviti.

Delaš nekaj narobe, če pride bolezen? NE!

Narobe razmišljaš, če zboliš? NE!

Zavedati se moramo, da je najprej vse samo izkušnja ter da tudi izkušnjo fizične bolezni potrebujemo.

Od nas pa je odvisno ali jo “izkoristimo”, da nas poveže s sabo ali še bolj oddalji od sebe in lastnega fizičnega telesa.

Ne glede na to ali imaš pogum ali ne (seveda odvisno od tvoje dušne poti), v takšnih trenutkih pride do izraza, kaj res želiš in kako resnično želiš živeti.

Sama sem se vedno znova odločila, da tudi v teh situacijah in izkušnjah ŽELIM PRISLUHNITI SEBI IN SLIŠATI SVOJ GLAS NE GLEDE NA KAOS, V KATEREM SEM.

Ni enostavno slišati sebe ter prisluhniti sebi, je pa potrebna odločitev, da to želiš.

To je prvi korak, ki te pelje naprej po poti raziskovanja ter vstopanja nazaj vase ter na podlagi tega krepitve zaupanja vase ter vzpostavljanja nove povezave s sabo, ki jo je stres razrahljal.

Drugi korak pa je, da skrbiš za svojo razbremenjenost – tudi in predvsem takrat, ko ne zaupaš sebi in življenju.

Skrb za razbremenjenost skozi vsaj nekaj trenutkov dnevno v naravi, je pot, ki ti dolgoročno omogoča, da ponovno zaslišiš sebe.

Dovoli si biti v tej situaciji, dovoli si jo okusiti in izkusiti brez bežanja ali mrzličnega iskanja rešitev, v katero te vodi tvoj um.

Prav takšne situacije so tiste, v katerih imaš priložnost okrepiti zavedanje sebe ter zavestno izbrati pot iz sebe in ne iz tehničnega načina, ki ti jo predlaga tvoj um.

Naš um ni vedno tisti, ki kaže pot, kjer lahko najbolj doživiš sebe, kjer najbolj globoko živiš in doživiš življenje samo.

Naš um kreira zgodbe, kreira rešitve – vendar pa če ga ne podpreš s svojimi željami in ga tako usmeriš, te bo vodil po drugi poti.

Odločitve pa naj prihajajo iz sebe in um bo sledil 🙂

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.