Samoroge sem prvič začutila pred kakim letom dni. Moj najbolj okrepljeni čut je prav čutenje v trebušni votlini. Kar naenkrat so se pojavili tam- nisem jih drugače videla ali slišala… samo naselili so se v mojih čutenjih. Razumsko se niti nisem spraševala ali res obstajajo ali ne, samo sledila sem temu, kar čutim, saj sem jemala resno vse, kar sem tako zelo jasno začutila. Niti se nisem spraševala, kaj to pomeni ali kaj naj zdaj s tem.
Pojavili so se v meni in tam tudi ostali. Ko sem se srečala z njihovo energijo, je začelo to močno vplivati na moje življenje. Nisem se kaj veliko ukvarjala z njimi, sem jim pa dovolila, da me usmerjajo, vodijo in da delajo po svoje. Bistvo vsega je namreč, da jim z našo voljo lahko onemogočimo njihovo prisotnost, ker želimo držati nadzor nad našim življenjem in mora biti samo tako, kot smo si mi zamislili, da bomo živeli(ampak to pač ni povezano z življenjem, saj življenje poteka z našim sodelovanjem ali brez njega ne glede na naše borbe, upiranja itd). Dovolila sem si, da vplivajo na moje življenje ne glede na to ali sem 100% verjela, da je vse to res, ali ne. Prepustila sem se.
Najprej sem si z njihovo pomočjo začela preobražati notranje rane in bolečine ter vse, kar je zastajalo v telesu. Skupaj z njimi sem vstopila v proces globokih notranjih sprememb in rasti. V primerjavi z angeli, kristali in drugimi mojimi spremljevalci, sem samoroge čutila kot daleč najbolj močne od vsega- saj sem imela določene stvari resnično globoko zakopane v sebi in jih nikakor nisem bila pripravljena spustiti… ampak samorogom je to uspelo preobraziti in počistiti mojo notranjost, da sem prišla v globok stik s sabo in svojo dušo.
Ko sem namreč lažje zadihala zaradi notranjih procesov čiščenja(lahko bi to imenovala tudi “zdravljenje”), je močno oživela moja duša in prišla do izraza. Ne samo, da sem spoznala in povezala moje poti, rane itd, ampak sem se popolnoma “slekla” sama pred sabo ter odkrila svojo dušo, njeno pot in življenje. Občutki, rane so namreč tisti, ki nas lahko držijo ujete in da hodimo po površju ter naša duša ni živa.
Zame se je odprl nov svet moje duše in življenja drugih duš.
Po končanem osnovnem procesu čiščenja, je bila na vrsti prav moja dušna pot in njeno osnovno poslanstvo. In kje so bili tu Samorogi? Še bolj so oživeli kot dosedaj.
Zakaj?
Zato, ker njihovo delo ni samo tako imenovano zdravljenje, temveč predvsem prebujanje duše na zemlji. So zelo dobri usmerjevalci, podporniki in vodniki pri vseh, ki jih sprejmejo v svoje življenje. Ne vodijo stran od sebe, temveč ravno nasprotno: vse uredijo tako, da je v skladu z mano oz tabo in tvojo dušo.
Kaj pridobiš s tem? Poleg večje jasnosti, predvsem ŽIVLJENJE, saj odpade vse, kar ni v skladu s tabo in tvojo dušno potjo. Prejmeš svoje življenje.
Se sprašuješ, kje je tu svobodna volja? Vedno jo imaš. 🙂 Samorogi usmerjajo, vodijo in spodbujajo, a nikoli proti tebi in tvoji dušni poti. Vedno lahko rečeš ne, ko na nekaj nisi pripravljen. Bodo vseeno obstali ob tebi in te spremljali, dokler tvoja duša ne prepozna kaj in kako naprej. 🙂
Zato so Samorogi najboljši prijatelji. 🙂
