V današnji moderni dobi, ko marsikdo spodbuja k tako imenovani pozitivnosti, se večkrat vprašam: Kaj pa je to pozitivnost? Je to nekaj, kar lahko “primem v roke” in mi služi, kot pripomoček za razvoj? Je to nekaj, ob čemer bom čutila varnost in zaščito? Je to nekaj, kar mi bo pomagalo, da se ne bom počutila “slabo”? Je to nekaj, kar mi prinaša upanje, da bo enkrat drugače? Je to nekaj, kar mi bo “držalo” glavo nad vodo, da ne potonem, da ne padem?

Hm… popolnoma realno je, da se nam dogajajo tako prijetne, kot tudi manj prijetne stvari, ker to so dejansko izkušnje, ki jih potrebuje naša duša.

Ja, res ni včasih lahko sprejeti realnosti takšne, kot je…

Ja, res ni lahko sprejeti sebe in drugih takšni, kot smo…

Ampak: to je edina pot, ki jo sama vidim, kot pomembno in ki mi pomaga, da sledim toku življenja, da se zavedam sebe in da se vedno znova vračam nazaj vase in v to, da nosim odgovornost za svoje življenje in delovanje.

To ne pomeni, da sem si za cilj zastavila, da želim sprejeti sebe, sprejeti druge in sprejeti življenje – ker to ni cilj, ampak je pot, ki vodi preko zavestnega življenja in preko sodelovanja z Vesoljem.

Tu ne gre več za neko prazno vero, ki ti daje upanje v nekaj, kar mogoče nikoli ne bo.

Niti ne gre več za to, da se moram boriti za to, da živim ter za to, da se borim za ljubezen in proti temu, kar življenje je.

Gre pa za to, da delujem v vsem tem kaosu sproščeno, da se zavedam sebe, da se podpiram ter da dovoljujem Vesolju in življenju, da me vodita.

Vesolje in/ali življenje mi ne govorita: vse bo ok, vse bo dobro, ostani pozitivna…

Ne, nikakor mi ne govorita tega, ker pozitvnost in negativnost sta samo del človeškega uma, da sestavi neko zgodbo in doda pečat s tem ali bo za nas prijetna ali manj prijetna.

Zato biti pozitiven ne pomeni, da zmoreš “stati z nogami trdno na tleh” ter videti življenje v vsej barvni paleti, saj nihče ni rekel, da bo življenje pravljica, niti nihče ni rekel, da se bo zanj potrebno boriti.

Življenje pač samo je, takšno ali drugačno z vsemi mnogimi slikami in oblikami.

Nekdo lahko vidi samo trpljenje ali je je življenje “težko”, spet drugi pa vidi življenje, kot pravljico in mu zahtevnejše situacije lahko “spodnesejo tla pod nogami”.

Kaj pa je življenje zame?

Nikakor ni tista idealna pravljica, v kateri je vse samo lepo, niti ni življenje borba.

Življenje je čudovito potovanje ne glede na to, da vsebuje zahtevnejše situacije in ne glede na to, da sem človek, ki se razvija in ki se znajde na točki, ko um odpove in začne voditi v pozitivno ali negativno.

Tako imenovano pozitvnost ali negativnost prinašajo samo naši občutki (bodisi tisti ta prijetni ali tisti manj prijetni), ki jih hranimo v našem telesu in s katerimi se “objamemo”, zato da se počutimo varno.

Vendar pa: ko zmoremo prodreti vase in vstopiti v stik s sabo, teh pozitivnih/negativnih (predznak jim določi samo naš um) občutkov niti ne potrebujemo več zato, da bi se z njimi ščitili ali bili z njimi “objeti”.

Hvaležna sem, ker občutkov ne uporabljam več toliko za varnost, kot sem jih včasih 🙂

Hvaležna, ker si dovoljujem svoj razvoj in ker dovoljujem, da se tudi moj um odpira ter se ne “oklepa” pozitivnosti. 🙂

Obenem pa sem hvaležna, da tako imenovane “pozitivnosti” resnično ne potrebujem oz sem jo presegla, ker ne čakam več, da mi bo nekdo rešil življenje, da bo rešil mene, ker moje življenje živim in ne potrebuje, da ga kdo “reši”. 🙂

V naslednjem blogu, ki sledi jutri, pa preberi razliko med “pozitivnostjo”, ki “rešuje življenja” in med načinom življenja, ki ga vidimo kot pozitivnost. 🙂